Današnji dan pa je bil tipa “going nowhere”. Cel dan sem prelenaril po plažah, nekateri od novih znancev so odšli domov, nekateri so potovanje nadaljevali ipd. V teh dnevih v Santa Monici, smo sreèali zelo zanimive ljudi. Najbolj zanimiv je bil Iranec, ki se je vrnil iz Irana nazaj v Ameriko in si je iskal stanovanje v L.A. in na sreèo je stanovanje, danes tudi našel. Mislim, da smo vsi, ki smo ga poznali bili zelo veseli zanj. Druga zanimiva oseba je Klaus, ki prihaja iz Nemèije, toda v S. Monici živi že 7 let in je bil v hostelu zato, ker se je skregal s punco in ga je vrgla na cesto. 
Spoznali smo še Martina, ki je potoval iz Nemèije v Hong Kong, nato na Cookove otoke in nazadnje v L.A., jutri pa po 3 mesecih gre domov. Diego, naš zimmer iz San Francisca se je na koncu prav tako znašel v Santa Monici in danes nadaljeval pot v Guatemalo. Nizozemec v naši sobi vsak dan vztrajno po L.A. išèe službo, da se iz hostela preseli v svoje stanovanje. Erica iz Italije, se je prišla v Ameriko uèit anglešèino, Katrina iz Nemèije si je ogledala San Francisco in Santa Monico, ter danes odšla nazaj domov v Nemèijo, Hilly iz Santa Monice je pristopila k nam v Zanzibarju in se kar zaèela menit z nami, to se pri nas ne dogaja oz. se zelo redko. Spoznali smo še kar precej veè oseb, toda najveè èasa smo pa zabili z zgoraj naštetimi.
Venice Beach in Santa Monica Beach pa sta kraja, ki jih ne bom nikoli pozabil. Menim, da bi se kdorkoli lahko sprehajal po plažah ure in ure in dneve in dneve. Saj ne, da so plaže kaj posebnega, toda izžarevajo pa nekaj dobrega. Zjutraj ko sem vstal sem šel na plažo se vlegel v pesek in poslušal glasbo. V Santa Monici je tudi znan pomol na katerem so snemali Forrest Gumpa in na tem pomolu se non stop nekaj dogaja.
My momma always said, “Life was like a box of chocolates. You never know what you’re gonna get.”
So Run Forrest Run For Your Life ….
Po prijavi v hostel, je bilo potrebno nekaj pojest in seveda za to greš kar peš v center, na poti do nekega burito bara vidiš eno policijsko aretacijo, malo morje brezdomcev, ogromne omare, ki stražijo vstope v hotele. Èe se pa dobro spomnim, mislim da nisem naletel na nobenega belca, razen mojega cimra, ki mu je ime Diego in bo še eno leto potoval po svetu, saj bo od tukaj letel v Guatamalo. Lepo njemu. Hostel je kar v redu, piše da je v varni èetrti, èeprav po današnjem veèernem sprehodu ne bi dal roke v ogenj, da je temu tako. Jutri pa bomo še videli kaj bomo poèeli, pustimo se presenetiti.
